Zaščita pred sevanjem

Zaščita med rentgenskimi preiskavami
Določeno količino energije rentgenskega sevanja, ki jo je prejelo posamezno tkivo ali organ, imenujemo doza.
Osnovna količina s katero izražamo dozo, ki jo je prejel bolnik pri preiskavi, je absorbirana doza, to je energija, ki jo rentgensko sevanje preda kilogramu snovi. Enota zanjo je gray ? Gy. Enake absorbirane doze nimajo enakih bioloških posledic. Potencialno biološko škodo zato opredeljujemo z drugo količino, ki jo imenujemo ekvivalentna doza. Ekvivalentna doza izraža različne učinke, ki jih ima posamezna vrsta ionizirajočih sevanj na posamezno tkivo ali organ in stopnjo škode za zdravje ljudi. Nastane zaradi izpostavljenosti ionizirajočim sevanjem. Enota zanjo je sievert ? Sv.
Različna tkiva v človeškem telesu so na sevanje različno občutljiva. Najobčutljivejše so celice kostnega mozga. To so tkiva, kjer nastajajo krvne celice. Med njimi so najobčutljivejši levkociti (bele krvničke), limfociti (mezgovne celice), najmanj pa eritrociti (rdeče krvničke). Po občutljivosti na sevanje sledijo spolne celice, koža, predvsem njena vrhnja plast in zunanja plast sluznice prebavil. Na sevanje so najmanj občutljive možganske celice. Sevanje lahko vpliva tako na obsevano osebo, kot tudi na potomce obsevanih oseb (otroke, vnuke, pravnuke).
Vsak radiološki poseg poteka po določenem protokolu, ki je sestavljen tako, da je doza, ki jo prejme bolnik, kar se da majhna. Kvarni učinki zaradi rentgenskih pregledov pri bolnikih so izredno redki. Kljub temu pa se moramo držati osnovnih načel, ki se nanašajo na uporabo rentgenskih žarkov v medicini in zaščito pred njimi.
Med samo preiskavo uporabljamo zaščitna sredstva različnih oblik. Katero sredstvo uporabimo, je odvisno od lege organa, ki ga pregledujemo. S kratkim predpasnikom (zunanji del je iz pralnega umetnega materiala, v notranjosti je svinčena guma) ščitimo spolne organe. Pri preiskavah z večjo žarkovno obremenitvijo, če preiskava to dopušča, pa ščitimo telo s svinčenim plaščem. Pri nekaterih preiskavah trebuha in medenice uporaba zaščitnih sredstev ni možna. Doze, ki jih prejme vsak posameznik pri rentgenskem slikanju, so sicer relativno nizke, vendar upoštevamo dejstvo, da je vsaka, tudi najmanjša doza, potencialno škodljiva.

Rentgensko sevanje in nosečnost
Pri zaščiti žene se srečamo z določenimi posebnostmi. Nedvomno je najpomembnejše preprečevanje obsevanja ploda v prvih tednih nosečnosti. Rentgenske preiskave pri ženah v plodnem obdobju izvajamo v prvih 10 dneh menstruacijskega ciklusa, med nosečnostjo pa izjemoma le takrat, če je življenje noseče žene ogroženo in če z nobeno drugo preiskovalno metodo ne moremo razjasniti diagnostičnega problema. Za večjo varnost žene in otroka je pomembna vse širša uporaba ultrazvoka, v zadnjem času pa tudi uporaba magnetne resonance ? MR.

Zakoni in predpisi, ki urejajo uporabo ionizirajočih sevanj v medicini
Osnovna načela za varstvo pred ionizirajočim sevanjem so po vsem svetu enaka. V veliki meri je to zasluga strokovne organizacije ICRP (Internacional Commission On Radiological Protection - Mednarodna komisija za radiološko varnost), ki daje priporočila o varstvu pred sevanjem. Vlade posameznih držav jih s svojimi predpisi uzakonijo. Osnovna priporočila ICRP :

uporaba sevanja ni sprejemljiva, če ne pričakujemo neposredne koristi, oziroma, če korist ni večja od škode.
v primeru, ko se ne moremo izogniti uporabi ionizirajočih žarkov, so zaščitni ukrepi usmerjeni na zmanjševanje obsevalnih doz. V tem primeru je osnovno pravilo opraviti zahtevano preiskavo s čim manjšo dozo. Ta sistem imenujemo ALARA (As Low As Reasonably Achievable) - ?Doza naj bo tako nizka kot jo je moč razumno doseči?.
med zaščitne ukrepe v najširšem pomenu sodi dobro organizirana in sistematična izobrazba vsega zdravstvenega in drugega osebja, ki bodisi neposredno dela bodisi odloča o delu z ionizirajočimi žarki.
efektivne ekvivalentne doze obsevanih posameznikov ne smejo presegati mejnih doz, ki jih priporoča ICRP.

Fiziki izračunajo skupno tveganje zaradi sevanja tako, da ocenjene ekvivalentne doze za vsakega od kritičnih organov pomnožijo s tkivnim utežnim faktorjem (faktor, s katerim upoštevamo, kako sevanje predaja energijo tkivu in kolikšen je njegov učinek pri povzročanju biološke škode). Vsota vseh teh produktov je efektivna ekvivalentna doza. Mejna letna doza za profesionalce (ljudi, ki delajo z viri ionizirajočih sevanj) ne sme presegati 20 mSv.
Mejna letna doza za prebivalstvo pa ne bi smela presegati 1 mSv na leto. Priporočila dopuščajo tudi do 5 mSv na leto v posameznih letih, če letno povprečje v celem življenju ni preseglo 1mSv na leto.
Naravnim virom sevanja se v glavnem ne moremo izogniti. Že od samega nastanka zemlje prihaja iz vesolja kozmično sevanje in iz zemeljske skorje sevanje zaradi radioizotopov v njej. Med njimi je najbolj znan radon. V Sloveniji je efektivna doza naravnega sevanja okrog 2,4 mSv na leto. OPOZORILO: doza naravnega sevanja iz okolja in prispevek medicine pri bolnikih (rentgenska diagnostika, radioterapija, izotopska diagnostika) nista vključena v dozne omejitve! Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti ? Uradni list R Slovenije št.67 / 26.07.2002.
Ureja varstvo pred ionizirajočimi sevanji z namenom, da se zmanjša škoda za zdravje ljudi in radioaktivna kontaminacija življenjskega okolja zaradi ionizirajočih sevanj. Določa tudi organizacijo pristojnih upravnih organov in ministrstva za zdravje ter ministrstva za okolje, prostor in energijo.
Nekaj pomembnih členov iz Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti: 50. člen (pogoji za izvedbo radiološkega posega)

(1) Posamezni radiološki poseg se lahko izvede samo, če ga predpiše napotni zdravnik, odobri pa zdravnik, odgovoren za radiološki poseg, ki nosi klinično odgovornost za radiološki poseg.
(2) Radiološki poseg za pravno-medicinske namene se lahko izvede, če zdravnik, odgovoren za radiološki poseg presodi, da bi poseg lahko koristil preiskovani osebi in oseba vanj privoli.
(3) Zdravnik, odgovoren za radiološki poseg, ob upoštevanju namena in cilja posega, v sodelovanju z radiološkim inženirjem določi takšne pogoje posega, da se ta opravi z najmanj škode za pacienta.
(4) Radiološki inženir oziroma izvajalec radiološkega posega izvede radiološki poseg skladno s pogoji dobre radiološke prakse.
(5) Pri radioloških posegih je treba zagotoviti, da: je pričakovana korist zaradi posega upravičena v primerjavi s tveganjem ali škodo za zdravje ljudi, ? je izpostavljenost pacienta pri diagnostičnih posegih optimizirana tako, da je prejeta doza tako nizka, kot je to razumno dosegljivo ob upoštevanju pričakovanih ciljev posega, ? je prejeta doza v radioterapiji načrtovana za vsakega pacienta posebej in to tako, da je izpostavljenost izven kliničnih volumnov tako nizka, kot je to razumno dosegljivo in izvedljivo v skladu z namenom terapije, ? pri diagnostičnem posegu v povprečju niso preseženi odobreni diagnostični referenčni pogoji.
(6) Ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotavlja uveljavljanje diagnostičnih referenčnih nivojev za vse standardne diagnostične radiološke posege s sistematičnim pregledovanjem značilnih doz pacientov pri teh posegih.
(7) Diagnostične referenčne nivoje določi minister, pristojen za zdravje, na podlagi rezultatov sistematičnega pregledovanja iz prejšnjega odstavka, ob upoštevanju mnenja strokovnega sveta za vprašanja varstva posameznikov pred ionizirajočimi sevanji, radioloških pogojev in uporabe virov sevanja v zdravstvu in veterinarstvu.
(8) Minister, pristojen za zdravje, podrobneje določi: pogoje glede izvajanja sistematične zgodnje diagnostike, bio-medicinskih in medicinskih raziskav, pravno-medicinskih posegov, posebnih radioloških posegov za otroke ter nosečnice in doječe ženske ter prostovoljne pomoči pri negi in oskrbi pacientov; vsebine obveznega izobraževanja in usposabljanja izvajalcev radiološkega posega; merila sprejemljivosti opreme za izvajanje radioloških posegov; posebne postopke za radiologijo, diagnostično in interventno radiologijo ter nuklearno medicino; programe zagotavljanja kakovosti in oblike strokovnega nadzora.